Πρόλογος

Tole zgodbo celo posvečam eni prekrasni osebi...ki sem jo spoznala na zadnji večer pjš...ter nato s to osebo prešpricala praktično cel ples XD vem...da ta oseba nikol ne bo zvedla...da ma posvečeno zgodbo (×Kako tipično za mene XD pišem posvečene nexte...zdej še zgodbo...sam nikol ne povem tem osebam...da so dobil posvečeno XD×)...sam sem pač res vesela...da sem spoznala to osebo...in preživela v njeni družbi najlepši večer svojega življenja XD takrat sem tut dobila tist navdih za del zgodbe...ki mi je mankal (takrat ko mi je zvezek zletel po tleh)...
Ampak ja...ker nič ne traja večno...se je tudi ta zgodba naslednji dan končala...ko smo vsak po svoje odšli domov...
Obžalujem to...da se z to osebo nisva niti uspele posloviti zaradi vse zmede...ki je nastala...
Zdaj pa tudi izgubile praktično vse stike...ampak ja...življenje gre naprej...spomini pa ostajajo...
Želim si...da bi lahko čas zavrtela nazaj...in popravila nekaj svojih napak...ampak ne gre...tako kot ne gre da bi lahko ponovno priklical k sebi osebo...ki jo imaš rad, a si jo izgubil...ali pa osebo ki te je zapustila in odšla v večnost...
Žal mi je le...da ta oseba ne bo nikoli izvedela zakaj sem bila taka...ker konec koncev...tega tudi nikoli ne bo prebrala...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
  Sedela sta sredi travnika na velikem kupu peska in zavzeto pustošila po njem  s svojimi živopisanimi lopatkami, kot kak tornado.Ta dan se jima ni zdel nič posebnega. Bil je le še eden izmed tistih dolgočasnih, pustih sivih dni. Iz hiše se je zaslišalo vpitje. Nista se zmenila za to. Po vseh teh mesecih jima je vsakodnevno prepiranje Kurtovih staršev že prišlo v navado. Despair je zdolgočaseno z lopatko zajela pesek, namerila in zadela Kurta naravnost v obraz. Ponosno se je nasmehnila. Če bi se njen met ocenjeval bi bila to gotovo čista 10. Kurt, ki pa ji ni hotel ostati dolžan, je vse zavzeto vrnil v dvakratni meri. In tako se je sredi peskovnika začela prava bitka.
  Trušč v hiši ni in ni ponehal. Naenkrat se je na verandi pojavila objokana Wendy Elizabeth, Kurtova mama. V naročju je držala njegovo mlajšo sestrico Kim, ter potovalko. Objokana je stekla do avta, otroka odložila na zadnji sedež, nato pa Kurta poklicala. Ubogljivo ji je sledil, ter se usedel poleg svoje mlajše sestrice. Za njima je zaprla vrata, se še sama usedla v avto in speljala. Despair je zrla v daljavo, a avtomobila ni bilo več na obzorju. In takrat je dojela. Ravnokar je izgubila svojega najboljšega prijatelja. Vlile so se ji solze. Iz sosednje hiše sta pritekla njena starša ter jo poskušala pomiriti, a bila je neutolažljiva.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Despair Belle Mallory
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zrla je v svoj odsev v ogledalu. Nov dom, nova šola, novo življenje. Zavzdihnila je. Ni si želela tega. Niti najmanj. V prejšnem življenju v Seattlu je bilo vse popolno. Vsi so jo oboževali. Imela je popolne ocene, polno prijateljev in fanta. A nato je njena mama dobila tako željeno boljšo službo in selili so se nazaj v star, pust Aberdeen. Fanta je pustila takoj, ko je izvedela, da se selijo, saj je bila mnenja, da se veze na daljavo ne obnesejo. Prijatelji pa so ji obljubili, da jo bodo vseeno redno klicali in ohranjali stike z njo. A še pred koncem počitnic so pozabili nanjo. Ponovno je zavzdihnila.
  Počesala si je svoje svetlo kostanjevo rjave lase, ter se odpravila iz kopalnice. Čas je, da vstopi v novo življenje...

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
To je nekak to od prologa XD bolj pestri deli šele prihajajo...tko da ne obupat XD
Pa hvala vsem...ki so si vzeli čas...in to prebrali XD

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nekaj za začetek...o sami zgodbi...